Za aluminijeve zlitine obstaja veliko anodnih oksidacij, ki jih lahko uporabimo v vsakdanjem življenju. Zaradi značilnosti tega procesa na površini aluminijastih delov nastane trda zaščitna plast, ki jo lahko uporabimo za izdelavo kuhinjskih izdelkov in drugih potrebščin. Vendar učinek anodiziranja litega aluminija ni dober, površina ni dobra in je lahko le črna. Profil iz aluminijeve zlitine bi moral biti boljši. Naj na kratko predstavim način obdelave oksidacije aluminijastih plošč.
V zadnjih desetih letih se je tehnologija barvanja aluminijastega oksida moje države&hitro razvila. Številne tovarne so sprejele nove procesne tehnologije in nabrale bogate izkušnje v dejanski proizvodnji. Obstaja veliko zrelih in razvijajočih se procesov za anodizacijo aluminija in njegovih zlitin, ustrezni postopki pa se lahko izberejo glede na dejanske potrebe proizvodnje.
Preden izberete postopek oksidacije, morate razumeti material aluminija ali aluminijeve zlitine. Ker bo kakovost materiala in razlika v sestavi neposredno vplivala na kakovost aluminijastih izdelkov po anodizaciji.
Na primer, če obstajajo mehurčki, praske, luščenje, hrapavost in druge okvare na aluminijasti površini, se po anodizaciji še vedno odkrijejo vse napake. Sestava zlitine ima tudi neposreden vpliv na videz površine po anodni oksidaciji.
Na primer, aluminijeva zlitina, ki vsebuje 1 do 2% mangana, po oksidaciji postane rjavkasto modra. Ko se vsebnost mangana v aluminijevem materialu povečuje, se barva površine po oksidaciji spremeni iz rjavkasto modre v temno rjavo.
Aluminijeva zlitina z 0,6 do 1,5% vsebnosti silicija je po oksidaciji siva, bela pa siva, če je vsebnost silicija 3 do 6%.
Izdelki, ki vsebujejo cink, so opalescentni, izdelki, ki vsebujejo krom, so zlato-sivi z neenakomernimi toni, izdelki, ki vsebujejo nikelj, pa so svetlo rumeni.
Na splošno le zlato vsebuje magnezij in titan, ki vsebuje več kot 5%, po oksidaciji pa lahko dobimo brezbarven, prozoren, svetel in čist videz.
Po izbiri materialov iz aluminija in aluminijevih zlitin je naravno razmisliti o izbiri ustreznega postopka eloksiranja. Trenutno so metode oksidacije z žveplovo kislino, metoda oksidacije oksalne kisline in metoda oksidacije s kromovo kislino, ki se pri nas pogosto uporabljajo, podrobno predstavljene v priročnikih in knjigah, zato jih ni treba ponavljati.